Prepoved nekaterih nasilnih iger imajo mnogi starši in pedagogi za nesmiselno, saj si otroci danes lahko s spleta priskrbijo, kar hočejo. Sprašujejo se, kaj je bilo storjenega za to, da se mladi ne izgubijo v virtualnih svetovih in da ne nasedejo vsaki neumnosti, na katero naletijo v njem. Prav malo, se glasi njihova ugotovitev. Če odpove družina, bi morali to nadomestiti vrtci in šolah, kjer pa pogosto uporabljajo učne metode, kakršne so veljale v šestdesetih letih. Otroke bi morali naučiti suverenega obvladovanja medijev. Tisti, ki imajo izkušnje z njimi, znajo z njimi samozavestno ravnati. Njihov šolski uspeh ni nič slabši. Strateške igre nedvomno dobro vplivajo na nevronska omrežja za strateško mišljenje v možganih, na limbični sistem, to pa so vmesniki med sposobnostmi in motivacijo za učenje. Izboljša se koordinacija med očmi in rokami, naučijo se tudi strategij za pametno reševanje problemov. Zapletene igre so za igralce intelektualni izziv, pod časovnim pritiskom morajo pretehtati tveganja, se odločati, razvijati strategije in voditi soigralce. Medijski pedagogi staršem priporočajo, naj se z otroki pogovarjajo o računalniških igrah, naj si jih ogledajo in kdaj še sami poskusijo igrati.
Otroci in mladi si želijo, da bi se tudi učitelji ukvarjali z računalniškimi igrami, saj pogosto o njih nimajo pojma. Najraje bi prepovedali vse po vrsti. Včasih se vedejo tako, kot da bo zaradi njih propadla vsa zahodna kultura.